Trebnik

Savinjska

Dvorec Trebnik (nem. Triebenegg) stoji tik pod vznožjem konjiškega hriba, na katerem dominirajo ruševine starega konjiškega gradu, in nad župnijsko cerkvijo sv. Jurija. Do njega vodita dve poti: kamnita steza ob potoku do južnega dela kompleksa in cesta do pristave ob dvorcu.

Na mestu sedanjega dvorca je prvotno stal dvor, ki je dobil ime po iztrebljenem gozdu. Ime Trebnik se v virih omenja že leta 1308, vendar ni povsem jasno, ali za poimenovanje kraja, ali dvorca. Prvotno ime Trebenek je vidno tudi na enem izmed napisov na grajski zunanjščini. Leta 1395 je Neža iz Zreč dvor pod konjiškim gradom prinesla kot doto v zakon soprogu Henriku Auerju. Z dejanskim imenom (Tryebniker Hof) je dvor prvič izpričan 1404.

Prvotni Trebniški dvor je bil sprva gospodarski sedež, še leta 1570 se v virih omenja kot sedež ali dvor (Trüebenegg Sitz oder Hof). Teze o njegovi dejanski lokaciji se razlikujejo. Avguštin Stegenšek je v Konjiški dekaniji navedel, da je iz novejših urbarjev jasno, da je prvotni dvorec stal na istem mestu kot današnji, Ivan Stopar pa je menil, da ni dejanskih virov ali indicev, ki bi potrdili isto lokacijo stare in nove stavbe.

Leta 1621 je dvorec pridobil Hans Krištof pl. Tattenbach, ki ga je kupil od Erazma barona Trebniškega in trebniško posest združil s konjiško. Najverjetneje je prav on pričel z gradnjo rezidenčnega dvorca. O lastništvu gospostva Konjice in imenja Trebnik pričata dve plošči na grajski zunanjščini. Prva je nad južnim vhodom: INNOCENT FREYHER ZV EGKH VND HVNGERSPACH ERBLANDSTABEL MAISTER IN CRAIN WD DER WINDISCHEN MARCH – ANNA MARGARETTA FRAV ZV EGKH GEBORNE FREYN VON VND ZV TATTENPACH MD XXX. Druga plošča pa je na jugozahodnem podporniku in ima napis GOTFRID FREIHERR ZV TATTENPACH  HERR ZV GONWITZ, LANDSPERG, TREBENEK, HAVSENPACHER AVF CHRANICHSFELD VND STATTENBERG PLANNIER HERR ANNO 1636. Na podlagi letnic na obeh ploščah se domneva, da je bil dvorec pozidan okrog 1630–1636. Baroni oziroma kasneje grofje Tattenbachi so bili lastniki dvorca neprekinjeno do leta 1670, ko so tedanjega lastnika Hansa Erazma grofa Tattenbacha, ki je sodeloval v zaroti proti cesarju, aretirali, mu istega leta zaplenili vse posesti, vključno s Trebnikom (katerega vrednost je bila ocenjena na zgolj 26.880 gld,), leta 1671 pa ga v Dunajskem Novem mestu usmrtili. Leta 1682 sta skupaj z nekdanjim rodbinskim gospostvom Konjice imenje Trebnik od države pridobila brata Oton Friederik in Hans Krištof II. grof Tattenbach. Slednji ga je desetletje kasneje prodal kartuziji Žiče.

Kompleks osrednje rezidenčne stavbe tvori sedemosni dvonadstropni trakt, ki ima na vsaki strani iz leve in desne prizidana dva novejša enonadstropna štiriosna trakta, nekoliko zamaknjena iz stavbne črte. Osrednji trakt je v pritličju obokan z banjastimi oboki, ki imajo na robovih sosvodnic poudarjen greben. Vzdolž prvega nadstropja je balkon, ki počiva na konzolah ter ima kovano železno ograjo. Fasade so iz 19. stoletja, poenostavljene in oblikovno predelane. Strehe so dvokapnice, nad stranskima kriloma pa so poudarjene z mansardnima oknoma. Okna na južni, dvoriščni strani so opremljena s kovanimi mrežami, stene pa imajo vzidane profilirane renesančne marmorne spolije, marmorno nišo s hermama, ploščo z rozetnim vencem in polkrožno  nišo z dvema angelskima glavama. Vhodna avla je delno leseno opažena, pri stopnišču pa je vzidan marmorni lavabo iz 17. stoletja, ki naj bi po Stegenšku izviral iz kartuzije Žiče. V dveh rezidenčnih prostorih sta ohranjeni stropni štukaturi iz 18. stoletja. Ohranjena sta tudi marmorna kamina. Osrednji trakt je najverjetneje iz 1. polovice 17. stoletja, med tem ko sta bila stranska prizidana med letoma 1793 in 1794, ko so Windischgraetzi stavbo temeljito prenovili, v Trebnik pa prepeljali tudi nekaj opreme iz Žičke kartuzije, vključno z baročnimi plastikami iz vhoda v samostanski reprezentativni trakt.

V času, ko so imeli dvorec v lasti žički kartuzijani, je v devetih sobah dvorca viselo nekaj manj kot osemdeset del, ki so večinoma imele profano vsebino. V prvi sobi v prvem nadstropju je viselo 15 portretov cesarjev, članov vladarske rodbine ter volilnih knezov. V prvem nadstropju je bila tudi lovska dvorana, v sobi, ki so jo imenovali Tattenbach zimmer pa so viseli rodbinski portreti Tattenbachov. V spodnjem nadstropju je mel sobo prior Žičke kartuzije. V začetku 20. stoletja se je v avli nahajala zbirka starin, v knežjem stanovanju pa je bila zbirka oljnih slik iz 19. stoletja. V času, ko so imeli dvorec v lasti Windischgraetzi je celoten kompleks obsegal več stavb. Na vzhodu je bil zelenjavni vrt, v sklopu katerega sta bila vrtnarjeva hiša in rastlinjak. Kompleks je vseboval tudi hleve ter majhno vrtno hišico. Leta 1920 je bil dvorec opremljen z električno napeljavo, imel je tudi stranišče na vodno izplakovanje. Dvorec je imel tudi svojo kapelo, ki je bi bila v pritličju, desno od vhoda.

Namembnost


Prvoten dvor je bil gospodarsko središče, kasneje pa je služil kot občasna rezidenca. Ko so imeli dvorec v lasti žički kartuzijani so tukaj shranjevali svoj živež.  V času druge svetovne vojne so graščino zasedli Nemci, ki so v njej uredili zapore. Leta 1944 je nemška policijska enota okoli dvorca izkopala strelne jarke. Leta 1945 je bil dvorec nacionaliziran, nekaj historične opreme je bilo preko zbirnih centrov odpeljane v pokrajinska muzeja v Celju in Mariboru. Windischgraetzi naj bi del opreme odpeljali že med vojno, dodatno pa so grad izpraznili okoliški prebivalci. Po vojni so v pristavi uredili stanovanja, osrednji rezidenčni kompleks pa ni imel namembnosti in je propadal. Leta 1955 so podrli vrtne ute ter v mariborski pokrajinski muzej odpeljali baročne kipe svetnikov (tri ženske figure svetnic kiparja Franca Krištofa Reissa), ki so stali pred vhodom v dvorec. Osrednja grajska stavba je namembnost dobila šele leta 1980, ko so v njej uredili dom onemoglih oziroma Lampretov dvor. Med letoma 1996 in 2009  pa je bil v lasti podjetja Jelen, ki je v njem uredil muzej kočij in zeliščno galerijo. Leta 1999 je v dvorcu začela delovati kozmetična znamka Dvorec Trebnik. Podjetje je občasno prirejalo vodene oglede zeliščnice pred dvorcem, svoje proizvodnje ter dvora kot kulturnega spomenika. Danes ima v njem prostore konjiška glasbena šola, v pristavi pa sta terapevtsko- lepotni center Svetlobni dotik in kavarna.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Stanovanjski objekt
  • Brez namembnosti

Današnja namembnost

  • Sedež javnega ali zasebnega zavoda

Izpostavljeno


renesansa, barok, historizem
dvorec, dvor, portal, grajska kapela, pristava

Dvorec Trebnik (nem. Triebenegg) stoji tik pod vznožjem konjiškega hriba, na katerem dominirajo ruševine starega konjiškega gradu, in nad župnijsko cerkvijo sv. Jurija. Do njega vodita dve poti: kamnita steza ob potoku do južnega dela kompleksa in cesta do pristave ob dvorcu.

Na mestu sedanjega dvorca je prvotno stal dvor, ki je dobil ime po iztrebljenem gozdu. Ime Trebnik se v virih omenja že leta 1308, vendar ni povsem jasno, ali za poimenovanje kraja, ali dvorca. Prvotno ime Trebenek je vidno tudi na enem izmed napisov na grajski zunanjščini. Leta 1395 je Neža iz Zreč dvor pod konjiškim gradom prinesla kot doto v zakon soprogu Henriku Auerju. Z dejanskim imenom (Tryebniker Hof) je dvor prvič izpričan 1404.

Prvotni Trebniški dvor je bil sprva gospodarski sedež, še leta 1570 se v virih omenja kot sedež ali dvor (Trüebenegg Sitz oder Hof). Teze o njegovi dejanski lokaciji se razlikujejo. Avguštin Stegenšek je v Konjiški dekaniji navedel, da je iz novejših urbarjev jasno, da je prvotni dvorec stal na istem mestu kot današnji, Ivan Stopar pa je menil, da ni dejanskih virov ali indicev, ki bi potrdili isto lokacijo stare in nove stavbe.

Leta 1621 je dvorec pridobil Hans Krištof pl. Tattenbach, ki ga je kupil od Erazma barona Trebniškega in trebniško posest združil s konjiško. Najverjetneje je prav on pričel z gradnjo rezidenčnega dvorca. O lastništvu gospostva Konjice in imenja Trebnik pričata dve plošči na grajski zunanjščini. Prva je nad južnim vhodom: INNOCENT FREYHER ZV EGKH VND HVNGERSPACH ERBLANDSTABEL MAISTER IN CRAIN WD DER WINDISCHEN MARCH – ANNA MARGARETTA FRAV ZV EGKH GEBORNE FREYN VON VND ZV TATTENPACH MD XXX. Druga plošča pa je na jugozahodnem podporniku in ima napis GOTFRID FREIHERR ZV TATTENPACH  HERR ZV GONWITZ, LANDSPERG, TREBENEK, HAVSENPACHER AVF CHRANICHSFELD VND STATTENBERG PLANNIER HERR ANNO 1636. Na podlagi letnic na obeh ploščah se domneva, da je bil dvorec pozidan okrog 1630–1636. Baroni oziroma kasneje grofje Tattenbachi so bili lastniki dvorca neprekinjeno do leta 1670, ko so tedanjega lastnika Hansa Erazma grofa Tattenbacha, ki je sodeloval v zaroti proti cesarju, aretirali, mu istega leta zaplenili vse posesti, vključno s Trebnikom (katerega vrednost je bila ocenjena na zgolj 26.880 gld,), leta 1671 pa ga v Dunajskem Novem mestu usmrtili. Leta 1682 sta skupaj z nekdanjim rodbinskim gospostvom Konjice imenje Trebnik od države pridobila brata Oton Friederik in Hans Krištof II. grof Tattenbach. Slednji ga je desetletje kasneje prodal kartuziji Žiče.

Kompleks osrednje rezidenčne stavbe tvori sedemosni dvonadstropni trakt, ki ima na vsaki strani iz leve in desne prizidana dva novejša enonadstropna štiriosna trakta, nekoliko zamaknjena iz stavbne črte. Osrednji trakt je v pritličju obokan z banjastimi oboki, ki imajo na robovih sosvodnic poudarjen greben. Vzdolž prvega nadstropja je balkon, ki počiva na konzolah ter ima kovano železno ograjo. Fasade so iz 19. stoletja, poenostavljene in oblikovno predelane. Strehe so dvokapnice, nad stranskima kriloma pa so poudarjene z mansardnima oknoma. Okna na južni, dvoriščni strani so opremljena s kovanimi mrežami, stene pa imajo vzidane profilirane renesančne marmorne spolije, marmorno nišo s hermama, ploščo z rozetnim vencem in polkrožno  nišo z dvema angelskima glavama. Vhodna avla je delno leseno opažena, pri stopnišču pa je vzidan marmorni lavabo iz 17. stoletja, ki naj bi po Stegenšku izviral iz kartuzije Žiče. V dveh rezidenčnih prostorih sta ohranjeni stropni štukaturi iz 18. stoletja. Ohranjena sta tudi marmorna kamina. Osrednji trakt je najverjetneje iz 1. polovice 17. stoletja, med tem ko sta bila stranska prizidana med letoma 1793 in 1794, ko so Windischgraetzi stavbo temeljito prenovili, v Trebnik pa prepeljali tudi nekaj opreme iz Žičke kartuzije, vključno z baročnimi plastikami iz vhoda v samostanski reprezentativni trakt.

V času, ko so imeli dvorec v lasti žički kartuzijani, je v devetih sobah dvorca viselo nekaj manj kot osemdeset del, ki so večinoma imele profano vsebino. V prvi sobi v prvem nadstropju je viselo 15 portretov cesarjev, članov vladarske rodbine ter volilnih knezov. V prvem nadstropju je bila tudi lovska dvorana, v sobi, ki so jo imenovali Tattenbach zimmer pa so viseli rodbinski portreti Tattenbachov. V spodnjem nadstropju je mel sobo prior Žičke kartuzije. V začetku 20. stoletja se je v avli nahajala zbirka starin, v knežjem stanovanju pa je bila zbirka oljnih slik iz 19. stoletja. V času, ko so imeli dvorec v lasti Windischgraetzi je celoten kompleks obsegal več stavb. Na vzhodu je bil zelenjavni vrt, v sklopu katerega sta bila vrtnarjeva hiša in rastlinjak. Kompleks je vseboval tudi hleve ter majhno vrtno hišico. Leta 1920 je bil dvorec opremljen z električno napeljavo, imel je tudi stranišče na vodno izplakovanje. Dvorec je imel tudi svojo kapelo, ki je bi bila v pritličju, desno od vhoda.

Namembnost

Prvoten dvor je bil gospodarsko središče, kasneje pa je služil kot občasna rezidenca. Ko so imeli dvorec v lasti žički kartuzijani so tukaj shranjevali svoj živež.  V času druge svetovne vojne so graščino zasedli Nemci, ki so v njej uredili zapore. Leta 1944 je nemška policijska enota okoli dvorca izkopala strelne jarke. Leta 1945 je bil dvorec nacionaliziran, nekaj historične opreme je bilo preko zbirnih centrov odpeljane v pokrajinska muzeja v Celju in Mariboru. Windischgraetzi naj bi del opreme odpeljali že med vojno, dodatno pa so grad izpraznili okoliški prebivalci. Po vojni so v pristavi uredili stanovanja, osrednji rezidenčni kompleks pa ni imel namembnosti in je propadal. Leta 1955 so podrli vrtne ute ter v mariborski pokrajinski muzej odpeljali baročne kipe svetnikov (tri ženske figure svetnic kiparja Franca Krištofa Reissa), ki so stali pred vhodom v dvorec. Osrednja grajska stavba je namembnost dobila šele leta 1980, ko so v njej uredili dom onemoglih oziroma Lampretov dvor. Med letoma 1996 in 2009  pa je bil v lasti podjetja Jelen, ki je v njem uredil muzej kočij in zeliščno galerijo. Leta 1999 je v dvorcu začela delovati kozmetična znamka Dvorec Trebnik. Podjetje je občasno prirejalo vodene oglede zeliščnice pred dvorcem, svoje proizvodnje ter dvora kot kulturnega spomenika. Danes ima v njem prostore konjiška glasbena šola, v pristavi pa sta terapevtsko- lepotni center Svetlobni dotik in kavarna.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Stanovanjski objekt
  • Brez namembnosti

Današnja namembnost

  • Sedež javnega ali zasebnega zavoda

Lastniki

Henrik Auer Trebniški (?–1621)

Ahac Trebniški

Jorg Seifried

Erazem Trebniški

Tattenbachi (1621–1670)

Hans Krištof baron Tattenbach (1621–1627)

Erazem Ferdinand (1627–?)

Gotfrid grof Tattenbach (pred 1636–1640)

Hans (Ivan) Erazem baron Tattenbach (1640–1670)

Cesarska last (1670–1682)

Janez Krištof II. Tattenbach (1682–1692)

Žička Kartuzija (1692–1782)

Verski sklad (1783–1828)

knezi Windisch-Graetz (1828–1945)

Veriand Alfred knez Windischgraetz (1828–1867)

Hugo Alfred knez Windischgraetz (1867–1904)

Hugo Veriand knez Windischgraetz (1904–1920)

Hugo Vinzenz Windischgraetz (1920–1945)

Narodna imovina 1945

Občina Slovenske Konjice (1945–1996)

V upravi podjetje Jelen; kozmetika Dvorec Trebnik (1996–2009)

Občina Slovenske Konjice (2009– )

Dvorec s severa

Pročelje dvorca

Balkon s kovano železno ograjo

Dvorec z juga

Okno na južni strani

Dekorativne stene v enem od prostorov

Štukaturni okras ene od sob (detajl)

Štukaturni okras ene od sob (detajl)

Štukaturni okras ene od sob (detajl)

Štukaturni okras ene od sob (detajl)

Renesančna marmorna spolija

Renesančna marmorna spolija

Marmorni lavabo

Dvorec Trebnik, Grajska ulica, Slovenske Konjice, Slovenija

Literatura

Aleksandra BALDIN, Graščina Trebnik. Bivalna kultura knezov Windischgrätz, Konjice z okolico, Slovenske Konjice 2000, str. 43–66.

Josef Andreas JANISCH, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark : mit historischen Notizen und Anmerkungen, 3, Graz 1885, str. 1105.

Tina KOŠAK, Od upodobitev mesecev do cvetličnih šopkov, Profano v sakralnem, ur. Mija Oter Gorenčič, Ljubljana 2009.

Anton OŽINGER, Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne, Konjiško ob 850-letnici pražupnije (ur. Ožinger Anton, Pajk Ivan), str. 38.

Avguštin STEGENŠEK, Konjiška dekanija, Maribor 2010,  str. 71–73.

Hannes STEKL, Marija WAKOUNIG, Windisch-Graetz. Ein Fürstenhaus im 19. und 20 Jahrhundert, Wien-Köln-Weimar 1992.

Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. 2: Med Prekmurjem in porečjem Drave, Ljubljana 1991, str. 143–146.

Polona VIDMAR, Kamnite skulpture Franca Krištofa Reissa za samostana Žiče in Marenberk, Acta historiae artis Slovenica, 20/2, 2015, str. 71–94.

Dejan ZADRAVEC, Plemiška rodbina Tattenbach in njihove posesti na Štajerskem, Podravina. Časopis za multidisciplinarna istraživanja, 7/14, 2008, str. 52–74.

Mira MILADINOVIĆ ZALAZNIK, Auf der Suche nach Gottlieb Fürst Windisch-Graetz, Europa ostlich des Westens. 3O Jahre Transition. Quo vadis?, Ljubljana 2021, str. 231–265.

https://www.burger.si/DOGODKI/Preteklost/Trebnik/vrp.html (18.12.2022).

https://web.archive.org/web/20160321165408/http://tic.konjice.si/index.php/turisticne-zanimivosti/lorem-ipsum/dvorec-trebnik (18.12.2022).

https://www.trebnik.com/ (18.12.2022).

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji